Od diagnoze brez upanja do rojstva najine hčerke: Zgodba o virtualni azoospermiji in 7-letni poti do starševstva

V tem zapisu želim pomagati vsem, ki se znajdejo v podobni situaciji, kot sem se sam. Moja zgodba govori o redki in težki obliki neplodnosti – tako imenovani azoospermiji, pri kateri v izlivu ni zaznati nobene semenčice. Vendar se je izkazalo, da je bila ta diagnoza le površinska resnica. Po več kot sedmih letih raziskovanj, obupov, upanja in neštetih preizkusov, sva z ženo postala starša zdrave in čudovite hčerke. V tem blogu podrobno opisujem najino pot in upam, da bo komu odprla oči, mu dala pogum in predvsem – upanje.

Prvi koraki in šokantna diagnoza

Vse se je začelo na kliniki UKC Maribor. Z ženo sva po osmih mesecih neuspešnega poskušanja zanositve začela sumiti, da nekaj ni v redu. Odločil sem se za pregled semena, kar je bila ena težjih odločitev – ne zaradi postopka, temveč zaradi strahu pred rezultati.

V oktobru 2017 sem oddal prvi vzorec semena v laboratoriju v Mariboru. Rezultat je bil grozljiv: niti ene same semenčice. Šok, praznina in občutek nemoči so me povsem prevzeli.

Sledili so še dodatni vzorci. V enem izmed njih so po intenzivnem postopku centrifugiranja le uspeli najti dve semenčici, ki so ju zamrznili. A to ni dajalo veliko upanja. Diagnoza je bila jasna – težka oblika azoospermije, kjer ni realnih možnosti za naravno zanositev.

Od zanikanja do raziskovanja

Ker se s tem preprosto nisem mogel sprijazniti, sem naredil to, kar danes dela večina ljudi v stiski – začel sem brskati po spletu. Prebiral sem znanstvene članke, študije, izkušnje drugih in raziskoval vsako mogočo pot.

Takrat sem naletel na članek, ki mi je odprl popolnoma nov pogled:

👉 Male infertility: Are we missing the boat?

Ključno spoznanje iz članka:

Avtor članka, dr. Trevor G. Cooper, vpelje pojem virtualne azoospermije. Po njegovem mnenju imajo skoraj vsi moški v izlivu vsaj nekaj spolnih celic, vendar jih običajni laboratoriji zaradi klasičnih metod analize ne uspejo zaznati. Te celice so tam – a so kot majhna ribica v velikem oceanu. Najti jih je izjemno težko, vendar ni nemogoče.

To spoznanje mi je vlilo novo upanje. Če so semenčice vendarle tam, je ključ le v tem, kako jih poiskati.

Prvi dokaz: Češka klinika Gennet

Odločil sem se, da preverim, ali obstaja način za bolj napredno iskanje semenčic. Moja pot me je peljala na Češko, na kliniko Gennet, ki je takrat ponujala posebno metodo štetja spolnih celic s pomočjo laserske tehnologije.

Oddal sem vzorec in doživel novo presenečenje: po njihovi metodi so našli kar 400.000 semenčic v mojem izlivu.

Še enkrat – v Sloveniji pod mikroskopom niso našli niti ene. To je bil trenutek, ko sem si dokazal, da nisem brezupen primer. Res je, da je število izjemno majhno v primerjavi z zdravim moškim (ki jih ima od 20 do 150 milijonov na mililiter), ampak so tam.

Moje zaupanje v koncept virtualne azoospermije se je potrdilo.

Kaj pa zdaj? Kako jih poiskati?

Vse bolj mi je postajalo jasno, da je glavni problem v načinu iskanja. Obiskal sem različne klinike – v Mariboru, Ljubljani, Zagrebu in Pragi – a povsod ista zgodba: niso našli ničesar.

Imel sem občutek, da se večina evropskih klinik veliko bolj ukvarja z žensko neplodnostjo, moški del pa je nekako zapostavljen.

Nadaljeval sem z raziskovanjem in po več letih končno naletel na tisto, kar sem iskal – metoda ESSM (Extended Sperm Search & Microfreeze), ki jo izvajajo le v Izraelu in New Yorku.

ESSM – rešitev, ki jo išče ves svet

ESSM je izjemno natančna metoda, pri kateri embriologi ure in ure preiskujejo izliv semena, da bi našli vsako posamezno semenčico, nato pa jih mikroskopsko zamrznejo na posebna stojala, kjer jih lahko pozneje znova najdejo.

Več o metodi si lahko preberete tukaj:
👉 ESSM na Maze Labs

Na žalost sem ravno takrat zaradi korone ne mogel v Izrael, zato sem se odločil za obisk New Yorka. A tudi to ni bilo enostavno – ZDA takrat niso sprejemale obiskovalcev iz schengenskega območja.

Zato sem najprej preživel 2 tedna v Zagrebu, nato pa letel iz Beograda v New York.

New York – nova prelomnica

V kliniki Maze Labs sem oddal vzorec semena in – že v prvem vzorcu so mi našli 13 semenčic! To je bil več kot dokaz, da metoda deluje. A še bolj pomembno: vse so uspeli tudi zamrzniti, kar v Sloveniji nikoli ni uspelo.

Uporabili so posebna stojala s kapljicami, v katere so posamezne semenčice natančno označili in shranili, da jih je bilo mogoče znova najti.

Povezava z UKC Maribor in nadaljevanje zdravljenja

Po vrnitvi domov sem se spet oglasil na UKC Maribor, kjer so bili tokrat zelo odprti in prijazni. Še posebej bi izpostavil dr. Boruta Kovačiča, ki je kot embriolog stopil v stik s kliniko v New Yorku in pridobil natančna navodila za iskanje in zamrzovanje semenčic po metodi ESSM.

Oddal sem še nekaj vzorcev, pri čemer so mi tokrat našli 8 semenčic in jih uspešno zamrznili. Na dan punkcije moje žene so v svežem vzorcu našli še dodatnih 5 semenčic.

Z vsemi zbranimi semenčicami sva oplodila 13 jajčec.

Zadnji zarodek – zadnja priložnost

Od 13 oplojenih jajčec so se le 4 razvili v 3-dnevne zarodke. Prvi prenos 1 zarodka je bil neuspešen. Nato so mi vstavili še 2 zarodka hkrati – tudi tokrat brez uspeha.

Ostal nama je zadnji zarodek – zadnja možnost.

Bila sva psihično in telesno izčrpana. Odločila sva se, da potrebujeva čas zase. Leto dni premora, da si opomoreva.

Duhovno iskanje in Bali

V tem obdobju sva se podala tudi na duhovno pot. Obiskala sva bioenergetike, preizkusila homeopatske tablete iz Indije, opravila branje Akaških zapisov, da bi razumela, ali je v ozadju še kak globlji vzrok.

Na koncu sva se odločila za nekaj, kar nama je prineslo popolno notranjo umiritev – potovanje na Bali, kjer sva se duhovno resetirala.

Križec na testu – čudež!

Dva tedna po vrnitvi iz Balija je moja žena odšla na prenos zadnjega zarodka. Sledilo je najdaljših 14 dni v najinem življenju.

Nato pa – plus na nosečniškem testu. Srce nama je skoraj eksplodiralo od sreče.

Po čudoviti, zdravi in lahki nosečnosti se nama je rodila hčerka, najin čudež, najina zmaga.

Zaključek: Za vse, ki so slišali “ni mogoče”

Zapisujem to zgodbo zato, ker si želim, da bi nekomu pomagala. Ker vem, kako je, ko ti zdravniki rečejo: »V vašem izlivu ni nobene semenčice.« In ti s tem vzamejo upanje.

Jaz sem dokaz, da to ni nujno res. Dokaz, da so semenčice tam – če jih znaš poiskati. In dokaz, da tudi najbolj nemogoča zgodba lahko dobi srečen konec.

Če si v podobni situaciji: ne obupaj. Vztrajaj. Raziskuj. Povej svojo zgodbo. In ne nehaj verjeti.

 

Hvaležen bom, če bo moja izkušnja pomagala še komu postati oče ali mama. ❤️